Pahorjeva Nekropola

Avtorji

  • Boris Paternu

Ključne besede:

taboriščni roman, realizem, nadrealizem, Boris Pahor, Primo Levi, Imre Kertész

Povzetek

Glavno eksistencialno vprašanje Pahorjevega romana Nekropola (1967) je vprašanje človekovega preživetja strahotnega nasilja, preživetja v »svetu dokončne negacije«. Položajev moči sredi nemoči je vrsta. Od popolne prilagoditvene identifikacije z danostjo, tudi z zavestno izključitvijo vseh drugih misli ali čustev, do izstopov iz »golega bivanja« v odporne mentalne reflekse prvinskega socialnega etosa, humanizma ali politične trdnosti. Gre za različne stopnje upirajoče se »moralne inteligence« (Georg Steiner). Toda najgloblji virus »trdoživosti« pri Pahorju ni niti v ideologiji niti v filozofiji, je v njegovi prvinski ljubezni do življenja in v kljubovalnosti, ki mu jo je utrdil že fašizem z genocidno politiko do Slovencev. Tudi stilni ustroj Pahorjevega romana je slojevit in dinamičen. Močno odstopa od taboriščnega verizma ali suprarealizma (Levijev pojem) k metaforizirani, osebno ekspresivni, nadrealistični pripovedi. Gre za spojitev pričevanjskega realizma z izrazito imaginacijsko naracijo, v nekem smislu za spojitev dokumenta in poezije. Duhovni in slogovni tloris Nekropole postane še bolj razločen, če ga postavimo ob Prima Levija in Imreja Kertésza ali celo Dostojevskega kot nekakšnega začetnika taboriščnega romana. Pahor je s taboriščnim romanom krenil v svojo, posebno smer. Morda tudi slovensko smer.

Prenosi

Podatki o prenosih še niso na voljo.

Prenosi

Objavljeno

04.01.2024

Številka

Rubrika

Članki

Podobni članki

1-10 od 103

Lahko poskusite tudi zaženi napredni iskalnik podobnosti za ta članek.