Pleonastična nikalnica v slovenskem jeziku in vprašanje dvoumnosti

Povzetek

Površinska lektura v slovenskem jeziku ne omogoča ločevanja med pravim stavčnim in pleonastičnim zanikanjem. Šele globinska analiza nas pripelje do razpoznavanja vloge pleonastične nikalnice v določenem skladenjskem okolju. Norma na podlagi te vloge določa okolja, v katerih je raba pleonastične nikalnice obvezna, v nekaterih primerih pa (skladno z rabo) dopušča variantnost. Ker je razumevanje jezika delno povezano tudi s posameznikovim subjektivnim doživljanjem, lahko takšna variantnost spodbudi misel o pomenskem razločku med propozicijama, kar zaradi površinske prekrivnosti v skrajnosti pomeni tudi dve povsem protislovni interpretaciji. Pričujoča razprava povzame določene pomenske omejitve, ki jih je treba upoštevati pri odločitvi o (ne)rabi pleonastičnega zanikanja, pri čemer dejanska raba (ki temelji na instinktivnosti) ni dosledna in s tvorbo analognih struktur vnaša dodatno pomensko zmedo. V tem oziru razprava opozarja na previdnost pri odločujočih besedilih pravne norme, kjer lahko takšna pomenska dvoumnost pomeni velike normativne posledice za življenje ljudi.