Ljudska pesem med zavezanostjo tradiciji in nenehnim spreminjanjem

Povzetek

V članku je obravnavano dinamično razmerje med ohranjanjem tradicionalnih zvrsti in motivov ljudskih pesmi in uvajanjem novih pesmi v obdobju med reformacijo in 19. stoletjem. Na to razmerje so vplivali spreminjajoči se dejavniki konteksta, v katerih so določene tradicije živele in so bile povezane tako z institucionalnimi okviri cerkva kot s splošnimi spremembami v življenju pevcev. Iz tega obdobja so ohranjeni predvsem zapisi nabožnih ljudskih pesmi v rokopisnih in tiskanih pesmaricah, zapisi posvetnih ljudskih pesmi pa so maloštevilni. Poleg omembe zapisov o ljudskopesemski dejavnosti v delih tedanjih piscev je orisano delovanje moritatlerjev, prosjakov in godcev, ki so s prenašanjem novic v obliki pesmi izboljševali svoj materialni položaj. V drugi polovici 18. stoletja se je izoblikovalo tudi prednostno zanimanje slovenske folkloristike za pripovedne pesmi.