Krajnskeh modric prebujenje: začetki slovenske posvetne poezije

Povzetek

Razprava obravnava začetke slovenske posvetne poezije od prvih rokopisnih fragmentov in Zizenčelijevega tiskanega Častitnega vošejna (1689) do Vodnikove in Zoisove smrti (1819). Prelomni dogodek, ki zaznamuje začetek kontinuiranega razvoja posvetne poezije v slovenščini, je izhajanje almanaha Pisanice (1779–1781) v krožku ljubljanskega preroditelja Marka Pohlina (1735–1801). Osrednji pesniki obravnavanega obdobja so Anton Feliks Dev (1732–1786), Jurij Japelj (1744–1807), Žiga Zois (1747–1819), Anton Tomaž Linhart (1756–1795), Valentin Vodnik (1758–1819), avtor prve samostojne tiskane zbirke Pavel Knobl (1765–1830), bukovnika Miha Andreaš (1762–1821) in Andrej Šuster – Drabosnjak (1768–1825), Štefan Modrinjak (1774–1827), Urban Jarnik (1784–1844) in Janez Nepomuk Primic (1785–1823). Medtem ko so nekateri med njimi pesnili pretežno za preprosto ljudstvo (Knobl, Andreaš, Drabosnjak), za lastno razvedrilo (Zois, Japelj), ali pa jim poezije ni uspelo objaviti (Modrinjak, Primic), je zlasti Deva, Vodnika in Jarnika mogoče šteti med pesnike v sodobnem pomenu besede. Kratek kronološki pregled poskuša povezati novejša spoznanja o tem obdobju in ob analizi izbranih pesemskih odlokov pokazati, kako so se postopoma oblikovale in utrjevale konvencije, značilne za moderni literarni sistem.