Asketična ali meditativna proza slovenskega baroka

Povzetek

Meditativna proza je zvrst premišljevalnega, literarno oblikovanega besedila, ki se je v slovenskem baročnem slovstvu razvila v 17. stoletju in ohranila vitalnost skozi vso baročno dobo še globoko v 19. stoletje. Večina besedil te zvrsti ni mogla prodreti do natisa v knjižni obliki, zato so lahko krožila med bralci le v rokopisih. Že sredi 17. stoletja sta nastali dve temeljni podzvrsti meditativne proze. Prvo predstavlja Skalarjev rokopis z izrazitimi literarnimi sredstvi in fantazijskimi čutnimi predstavami, ki motivirajo bralčev doživljajski svet; drugo predstavlja najstarejši ohranjeni prevod Hoje za Kristusom Andreja Jankoviča s konciznimi, strnjenimi duhovnimi izreki, ki nagovarjajo bralčeve umske zmožnosti, njegovo voljo in duhovni uvid. Večina rokopisov, ki so se nam ohranili, pripada prvi zvrsti. Najpomembnejši med njimi je Poljanski rokopis, meditativna literarna pripoved o Jezusovem življenju in trpljenju, ki je bil napisan okrog leta 1800 in izkazuje priljubljenost ter trdoživost literarne zvrsti vita Christi v slovenskem jeziku.