Tradicija (kratkega) pripovedništva v slovenščini pred 1820

Povzetek

V prispevku najprej opredelimo pojem pripovedništva za obdobje pred letom 1820. Razumemo ga kot zapisana besedila, ki zajemajo tako pripovedno verzifikacijo kot pripovedno prozo nabožne in posvetne vrste. Zraven pripovedništvo razumemo v poudarjeni povezavi s prisotnostjo zgodbe. Ostre ločnice med prevodnim in izvirnim pisanjem ne zarisujemo, saj so za slovensko literarno kulturo tega (in tudi poznejših obdobij) značilni intenzivni medkulturni stiki z drugimi jezikovnimi kulturami (latinsko, nemško, italijansko). V ospredje stopijo t. i. male forme pripovedovanja. Predlagamo pojem »eksempelskega pripovedovanja« (Schwarzbach-Dobson), ki na podlagi prevladujoče poučno-vzgojne funkcije besedil posrečeno združuje raznovrstne kratke oblike pripovedovanja, od svetopisemske zgodbe (ta je notranje razvejan pojem) prek prilike ali parabole, prispodobe, basni, anekdote do resničnih ali izmišljenih zgodb. Nanje naletimo tako v nabožnih, pridižnih besedilih, kakršna je pisal denimo Janez Svetokriški, kakor v čisto posvetnih, laičnih besedilih, kakršne so pratikarske prigodbe izpod peresa Valentina Vodnika. Ugotovimo sorazmerno izdatnost in kontinuiteto t. i. eksempelskega pripovedovanja v slovenščini od protestantizma dalje. Spoznanja strnemo v tipologijo, ki vsebuje glavne pojavne oblike (izvirnega in prevodnega) eksempelskega pripovedovanja.