Uradovalna slovenika od začetkov do prelomne srede 19. stoletja

Povzetek

Preden je bila slovenščina leta 1849 implicitno priznana za enega od uradnih jezikov Avstrijskega cesarstva, so v njej le izjemoma nastajali uradovalni zapisi, čeprav je uradovanje na nižjih ravneh pogosto potekalo po slovensko. Ključni razlog za tako šibko pisno uradovalno prakso je bila odsotnost oblastnih vzvodov, ki bi dali jeziku ustrezno veljavo, zato tudi ni bilo slovenske pisne uradovalne tradicije in edukacije uradnikov. Pri uradovalni sloveniki iz tega časa gre skoraj vedno za skromne priložnostne zapise za ustno rabo, in ne za dokumente v pravem pomenu besede. Daleč največ je nastalo in se ohranilo prisežnih besedil, medtem ko je drugih zvrsti rokopisnih dokumentov komaj za vzorec. S povečano stopnjo pismenosti so od konca 18. stoletja dalje postali delna izjema zapisi ustnih oporok, pogosto delo navadnih ljudi. Sredi 18. stoletja so se rokopisnim dokumentom pridružili tiskani prevodi normalij, ki so jih izdajale državne oblasti. Z njimi je slovenski jezik prodrl v upravno-politično poslovanje in prvič dobil širšo obveščevalno funkcijo.