Potopisni žanri na prelomu 19. in 20. stoletja v slovenskem revijalnem tisku: Slovenski pogled na »srbski Pariz«

Povzetek

Potopisni žanr se v začetku dvajsetega stoletja modificira v estetskem in ideološkem smislu. Poleg revijalnih objav izhajajo v vedno večjem številu tudi knjižne izdaje, moškim avtorjem se pridružujejo ženske avtorice potopisov. Obenem prepoznavamo tudi premik od izrazito faktografskega, opisnega potopisa v bolj literarizirano obliko, denimo v žanru potopisna črtica. Upodobitve potovanja na Balkan pri slovenskih avtorjih v tem obdobju povezuje ideja slovanstva, ki izpostavlja kulturno in predvsem jezikovno bližino. Odnos do etnične in konfesionalne drugačnosti je v potopisih vir stereotopinega vrednotenja, ki je presežen samo na nekaterih mestih. Mesto Beograd v slovenskem potopisju ne predstavlja končne točke poti, temveč vmesno postajo na potovanju po Balkanu. V prispevku so poleg Aškerčevega potopisa Izlet v Carigrad (1893) obravnavani še potopisi Ljudevita Stiasnyja, Ivana Knifica, Josipa Lavtižarja in Marice Gregorič.