Izgovor črke kot jezikoslovno vprašanje do konca 19. stoletja

Povzetek

Po protestantski dobi je v slovenskem jeziku prišlo do razlik med izgovorom in pisavo, najpomembnejša razlika je nastala pri izgovoru črke , saj je izvorni /ł/ v govoru postal dvoustnični [u̯]. Slovničarji so na razliko med zapisom in izgovorom pri črki opozarjali vsak na svoj način s seznami izjem oz. pravili, v pisavi pa so ohranjali tradicionalni protestantki pravopis. V 19. stoletju se prvič pojavijo napotki tujcem, naj črko vedno izgovarjajo kot [l], kot argument so slovničarji navajali tudi zbližanje z drugimi slovanskimi jeziki. Od konca 19. stoletja pa je bilo v šole uvedeno t. i. branje po črki, kar naj bi bil statusni simbol meščanstva. Ta pojav imenujemo elkanje. Proti uvedeni izreki se je boril zlasti Stanislav Škrabec, njegova prizadevanja za naravno izreko so bila uresničena s Slovenskim pravopisom Frana Levca leta 1899. V 21. stoletju se branje po črki zopet uveljavlja.