Popotovanje motiva lepe Vide od Ivana Cankarja do Matjaža Kmecla in Rudija Šelige

Povzetek

Razprava se ukvarja z zanimivim delom še precej neraziskanega dramskega opusa Matjaža Kmecla, v katerem avtor variira slovenski mitični motiv lepe Vide. Analizira njegovo monodramo Lepa Vida ali problem svetega Ožbalta, s katero avtor vstopi v dialoški odnos z nizom slovenskih avtorjev in avtoric, ki v svojih delih interpretirajo ta ključen mit v slovenski literaturi. Igra je »nekakšno nadaljevanje Cankarjeve Lepe Vide« (Kmecl), ki pa je razumljeno predvsem kot občasno sklicevanje na motiviko. Po eni strani nas bo zanimalo razmerje Kmeclove Lepe Vide do Cankarjevega »izhodiščnega« besedila, po drugi strani pa se bomo posvetili dvema interpretacijama motiva lepe Vide v 1970-ih letih, ko sta Matjaž Kmecl in Rudi Šeligo na novo osmislila, reinterpretirala motiv v inovativne izpeljave, ki ju bomo primerjali in umestili v širši kontekst sodobne slovenske drame. Če je bila Cankarjeva Lepa Vida že privid hrepenenja in je imela tudi Šeligova Vida več obrazov ter je pri tem poskušala formalno slediti zgodbi ljudske pesmi, a je z reinterpretacijo lirskega dela ponudila svoje in deloma novo videnje lepe Vide, je prav Kmecl tisti, ki radikalno prekinja slovenski mit ter ga osvobodi Prešernove razklanosti in Cankarjevega hrepenenja.