Inventar – komaj znana zvrst slovenskih zgodnjenovoveških dokumentov

Povzetek

Inventar je iz stoletij pred prelomno sredo 19. stoletja, ko je slovenščina dobila večjo vlogo tudi v uradovalnem pismenstvu, komaj znana, zelo slabo zastopana zvrst slovenskih dokumentov. Doslej smo iz zgodnjega novega veka poznali en sam inventar. Nanaša se na opremo duhovniške hiše na Kureščku nad Igom, sestavil pa ga je leta 1757 tamkajšnji duhovnik Matija Črtanec kot popis svoje zapuščine, namenjene duhovnikom naslednikom. Drugi primerek slovenskega inventarja je bil šele nedavno odkrit med podložniškimi zapuščinskimi inventarji gospostva Gornji Grad. Ne gre za pravi uradni dokument, ampak za slovensko različico popisa pokojnikovih predmetov iz leta 1611, ki je nastala sočasno z nemško predlogo za čistopis inventarja. Ker je imel slovenski popis dodatno pravno vrednost, so ga hranili kot prilogo k uradnemu nemškemu inventarju. V inventarju najdemo več izrazov za predmete vsakdanje uporabe, prvič dokumentirane v slovenskem jeziku.