Malo v živo in bolj skozi knjige

Povzetek

Prispevek obravnava štiri knjige Matjaža Kmecla, ki sodijo v zgodnje obdobje njegovega strokovnega in priročniškega pisanja (Mala literarna teorija, Od pridige do kriminalke, Rojstvo slovenskega romana) in zbirko esejev (Slovenska postna premišljevanja). Predstavljam jih tako, da povzemam Kmeclove novosti v literarnozgodovinskem pisanju in ob tem hkrati obnavljam doživljanje študentke na poti preobrazbe v strokovno bralko. Razprave o vzponu slovenskega meščanstva in proznega pripovedništva druge polovice 19. stoletja ter premišljevanja na podlagi osebnih izkušenj iz kriznih časov tik pred razpadom jugoslovanske federacije preveva enaka avtorjeva drža: duhovito odkrivanje elementarnosti in celovitosti življenja, neutrudno zbiranje dokazov za vztrajnost, kljubovalnost, vitalnost in zvestobo nasproti malodušju, strahu in nesproščenosti. Taka drža izvira iz Kmeclovih pronicljivih razčlenjevanj literarne preteklosti in se razvija v prizanesljivo ocenjevanje sodobnih anomij. Predvsem v prvi prepoznava bogat kulturni kapital, ki so ga kljub šibki politični in gospodarski moči nakopičile generacije ustvarjalcev ter ga z upanjem v samozavestni obstanek slovenstva predajale sodobnikom in naslednikom.