Jugoslovanski knjižnični sistem 1945 -1960

Povzetek

Razvoj slovenskih javnih knjižnic in način njihovega delovanja je bil od konca 18. stoletja do osamosvojitve Slovenije vpet v širše državne oziroma zveze koncepte. Tudi strokovne in normativne osnove na katerih se je razvijal slovenski knjižnični sistem po koncu II. svetovne vojne, so bile enotne v vseh republikah Jugoslavije.  Temeljile so na vzpostavitvi in enotni notranji organizaciji osrednjih republiških knjižnic, na enotnem sistemu obveznega izvoda publikacij, na koordiniranem in vzajemnem izvajanju nalog na področju knjižničarstva v okviru cele države (centralni katalogi in  bibliografije), na enotnih strokovnih pravilih (pravila za katalogizacijo in klasifikacijo gradiva), sistemu povezovanja in sodelovanja med knjižnicami (medknjižnična izposoja in zamena gradiva), razvoja (bibliotečni centri), na sistemu enotnih strokovnih kvalifikacij ter na strokovnih bibliotekarskih društvih oziroma združenjih knjižnic na državni ravni. Skupaj z Bibliografskim inštitutom Federativne ljudske republike Jugoslavije so knjižnice gradile centralne kataloge in tekočo jugoslovansko bibliografijo.  Knjižnični delavci so se preko republiških strokovnih društev povezovali v Zvezo bibliotekarskih društev Jugoslavije, ki je skrbela z razvoj enotnih strokovnih osnov knjižnične dejavnosti in bila generator razvoja na področju knjižničarstva. Poleg tega je na razvoj enotnega knjižničnega sistema pomembno vplivala tudi dokumentalistika z ustanovitvijo Jugoslovanskega centra za tehnično in znanstveno dokumentacijo (Jugoslovanski centar za tehničku i naučnu dokumentaciju v Beogradu) ter republiških dokumentacijskih centrov.