Inkoherentni nedoločniški polstavki v podnapisih

Abstract

Pri podnaslavljanju je prevajalec prostorsko in časovno bolj omejen kot pri večini drugih načinov pisnega prevajanja. Če je pretok informacij v izhodiščnem slušnem besedilu zelo velik, je podnaslavljalec prisiljen tehtati, katere vsebine so bolj predvidljive in zato pogrešljive. Naša delovna domneva predvideva, da podnaslavljalec v primeru velikega pretoka informacij skuša zmanjšati količino jezikovnih izrazov z uporabo krajših zgradb, ki mu omogočajo izpust bolj predvidljivih stavčnih vsebin, vendar so take zgradbe za bralca bolj zaznamovane, ker od njega zahtevajo smiselno dopolnjevanje vsebin. Sprejemnik besedila lažje razume pomen povedi (t. j. stavčno vsebino in/ali namen povedi), če jo tvorec besedila posreduje z manj zaznamovanimi ali naravnejšimi (razvidnejšimi, ikoničnejšimi, tipsko ustreznejšimi, prototipičnejšimi, . ) jezikovnimi sredstvi. V eksperimentu preverjamo zapletenost podnapisov s stališča bralca. Preskusne osebe preberejo podnapise, ki vsebujejo zaznamovane zgradbe (nedoločniške polstavke), in take podnapise, ki vsebujejo ustrezne manj zaznamovane zgradbe (odvisne stavke z osebnimi glagolskimi oblikami). Preskusne osebe so razdeljene na dve skupini, jezikovno gradivo pa tako, da je neka stavčna vsebina za eno skupino izražena na prvi način (zaznamovano), za drugo skupino pa na drugi način (manj zaznamovano). Razumevanje podnapisa z zaznamovano ali manj zaznamovano jezikovno zgradbo preverjamo z vprašanjem o vsebini podnapisa. Po naši delovni domnevi se odzivni čas odgovora podaljšuje, če podnapis vsebuje jezikovno zgradbo, ki omogoča izpust predvidljivih stavčnih vsebin in je zato s stališča bralca bolj zaznamovana.