Prispevek k problemu sonorizacije latinskih intervokaličnih konzonantov

Abstract

Sonorizacija latinskih intervokaličnih konzonantov je eden najznačilnejših glasovnih pojavov vulgarne latinščine, ki razdeli Romani jo v dva dela: zahodno Romanijo, ki obsega Iberski polotok, Galijo in vso severno Italijo (tudi z retoromanskimi govori), kjer je sonorizacija bila povsod izvedena, ter vzhodno Romanijo, zajemajočo Korziko, Sardinijo, srednjo ter južno Italijo in Balkan, ki v tem pogledu ostanejo konservativni (primere glej v francoskem delu članka!). Medtem ko je meja med severno Italijo (z izvedeno sonorizacijo) ter ostalo (konservativno) Italijo precej točno označena s črto Spezia—Rimini, pa ta meja — kot to še prav pred kratkim omenja tudi Wartburg, Die Ausgliederung der romanischen Sprachrüume, Bern 1950, p. 32 — ni točneje znana med severno Italijo in konservativnim Balkanom oziroma vzhodnimi pokrajinami, to je, ne vemo, do kam je ta važna vulgarnolatinska glasovna inovacija, katere začetki segajo v 3., konec pa v 6. stoletje, prodrla iz severne Italije proti vzhodu na ozemlje tedanjih rimskih provinc lllyricum, Pannonia in Noricum. Na podlagi nekaterih, žal, redkih slovenskih toponimov in hidronimov romanskega

ali predromanskega izvora skuša avtor prikazati, da je ta meja potekala prav preko današnjega slovenskega ozemlja: v Posočju dokazujejo imena, kot Kobarid < *Capretum, *Ca(r)pretum, *Cavaretum. Sužid < *Salicetu. *Saxetu, Modreja < *Matreia, morda tudi Čadra < *Catlhedra, *Cataractes in Kreda < *(terra)creta, da so Slovenci ob svojem prihodu v te kraje proti koncu VI. stoletja oziroma kasneje našli sonorizacijo izvedeno; nasprotno pa krajevna imena, kot Logatec < Longatici, Trojane < *Atrante ter Ptuj < Poetovio ter slično na Koroškem Beljak < *Biliacum, Betràv < ilir. *Vetrona v Ziljski dolini ter nem. Zettin < slov. Cetinje < predromansko *Kaitônia, kažejo na ohranjene nezvočne intervokalične konzonante. Redka geografska imena romanskega izvora vzhodno od črte Beljak—Rijeka bi dala sklepati, da je roinanizacija na tem ozemlju bila šibka, tako v Noriku kot Iliriku in Panoniji; močnejša romanizacija in z njo vred tudi naša glasovna inovacija bi se bila torej zaustavila ob Karnijskih Alpah na severu ter pred vzhodnimi obronki Julijskih Alp in njih južnih podaljškov na vzhodu. Za Istro pa bi krajevna imena Koper < Caprae, Capris, Kršikla < *Carsic(u)la ter Pičan < Pétena dokazovala, da so Slovani ob svojem prvem prihodu na to ozemlje tudi naleteli na še ohranjene intervokalične tenues; sonorizacija, ki jo danes najdemo v še ohranjenem staroistrskem romanskem jeziku, je torej kasnejšega datuma. Podrobneje glej v francoskem delu članka.