O akcentuaciji praslovanskih onov na –men- srednjega spola

Abstract

Članek obravnava problematiko praslovanske rekonstrukcije in indoevropskega izvora akcentuacije osnov na -men- srednjega spola Za praslovanščino je potrebno rekonstruirati dve obsežnejši skupini: tip im./tož. ed. *semȩ rod. *semene »seme«, ki ima nepremični akut na korenskem samoglasniku prvotno v vseh oblikah, in premični tip im./tož. ed. *vermȩ rod. *vêrmene »Čas, vreme«, ki ni ohranjen samo v štokavščini (tako Stang), temveč tudi v severnoslovenskih narečjih in v srednjebolgarskih besedilih. V ostalih idiomih se je vzpostavila kolumnalna akcentuacija, ki temelji na akcentuaciji im./tož. ed. (tako npr. v slovenskih osrednjih narečjih) ali na akcentuaciji trizložnih edninskih oblik (tako npr. v južni notranjščini, čakavščini, v ukrajinskih in beloruskih narečjih). V tretjo skupino sodi le primer *jƄmȩ;, rod. *jƄmene »ime«. Skladno s spoznanjem, da se je pri indoevropskih atematskih osnovah srednjega spola, ki so podlegale paradigmatskemu prevoju, po vsej verjetnosti že v pozni indoevropščini posploši\a akcentuacija krepkih sklonov, da je torej pri posameznojezičnih kontinuantih vsaj v edninskih oblikah treba izhajati iz posplošene baritoneze, kot izkazujeta stara indijščina in grščina, v praslovanščini pričakujemo nepremično kolumnalno baritonezo s starim akutom v primerih z indoevropskim dolgim korenskim vokalizmom, ki temelji na težki bazi, npr. *sĕmen< *séH-men-. Primeri s praslovansko nepremično akcentsko paradigmo, ki temeljijo na indoevropski lahki bazi, npr. *bermȩ; »breme« (prim. staroindijsko bhárman) so razložljivi s pomočjo morfološke podaljšave korenskega vokalizma v krepkih sklonih prvotno akrostatične akcentsko-prevojne paradigme. V primeru prvotno kratkega vokalizma (in proterokinetične akcentsko-prevojne paradigme) se v praslovanščini razvije tip *vermȩ *vermene, prim staroindijsko vártman-. Nastanek praslovanske premičnosti gre pripisati delovanju de Sausserjevega zakona, iz česar sledi, da je im./tož. ed. *vermȩ po vsej verjetnosti treba izvesti iz baltoslovanskega *u'ērt-mē (n). Dolžina priponskega samoglasnika je razložljiva z domnevo, po kateri se je stara oblika im./tož. ed. *uért-mn (ki bi dala praslovansko **vêrmƄ), podobno kot v germanščini, zamenjala s kolektivom *urt-mē (n), kar je po paradigmatski izravnavi, zaradi katere seje vzpostavil -é-jevski korenski vokalizem, dalo potrjeno obliko. K tipologiji kolektiva prim. arhaično latinsko aser »kri« k v hetitščini (im./tož. ed. eshar/išhar, rod. išnaš/išnanašiš) potrjenemu heteroklitiku praindoevropsko *HésHr Primer *jƄmȩ;, ki kakor grško ovoμa, armensko anun, staroirsko ainmm, rod. anme, in albansko gegijsko emân, toskijsko emër temelji na posplošitvi šibkosklonske vokalizacije in krepkosklonske akcentuacije praindoevropske paradigme im./tož. ed. *HnóH-mn (staroindijsko nāma), rod. * HnH-mén-s, je v baltoslovanščini še sodil v tip *sĕmȩ;. Po asimilaciji -nm- > -m-, ki ni povzročila nadomestne podaljšave, nosilec korenskega zloga ni bil več dolg dvoglasnik, temveč kratek samoglasnik, ki zaradi kvantitete ni mogel obdržati (staro)akutirane intonacije. Ker v tej besedotvorni kategoriji ni bilo primerov z novoakutiranim korenskim vokalizmom, je postal cirkumflektiran. Asimilacijo je relativnokronološko treba uvrstiti po delovanju de Saussuerjevega pravila. Takšna akcentska paradigma se je v južni slovanščini ohranila, v ukrajinščini in beloruščini priključila tipu *vermȩ (akcentuacija primera *vermȩ se je na tem področju dalje sicer drugače razvijala), v ruščini pa podlegla sekundarni polarizaciji, ki jo je povzročila akcentska paradigma tipa starorusko plemjá, rod. plémene.