Izpeljava slovenskih samostalnikov

Abstract

Slovensko tradicionalno besedotvorje samostalnika z izpeljavo1 prikazuje zadevno problematiko tako, da izhaja (po zgledu na Miklošiča) iz priponskih obrazil s karakterističnim glasom (zlasti soglasnikom) in nato ob različnih podstavah ugotavlja pomenske kategorije tvorjenk z istim obrazilom. Vendar je že A. Bajec na koncu citirane knjige (str. 126 do 128) dodal poglavje Pripone po njih pomenu. Tam navaja vsega 24 pomenskih skupin: nomina 1. actionis, 2. agentis, 3. acti, 4. loci, 5. instrumenti, nato še 6. deminutiva, 8. avgmentativa, 9. pejorativa, 10. abstrakta, 11. sorodstvena imena, 12. imena moških in 13. ženskih oseb, 14. prebivalcev, 15. mladičev, 16. ptičev, 17. rastlin in rastlinskih delov, 18. snovi, 19. mer in cene, 20. obsega meje glagolskega dejanja, 21. splošne pripadnosti, 22. posnemanja naravnih glasov, 23. substantivizacije iz pridevnikov in 24. konkretizacijo abstrakt. V Slovenski slovnici 1956, 110 do 115, A. Bajec podaja najprej pomenske skupine pripon, in sicer 16: dodal je skupino skupnih imen, opustil pa enote 11-12, 15-18, 20-21 in 23-24, nato pa spet obširneje obdelal rabo nekaterih pripon.