Mozartov učinek – resničnost ali znanstvena fantastika?

Povzetek

V članku je predstavljen pregled teoretičnih osnov in nekaterih empiričnih študij o Mozartovem učinku. Mozartov učinek je nevrofizološki fenomen, ki se kaže v pomembnem izboljšanju reševanja prostorsko-časovnih nalog in v spremembi nevrofiziološke aktivnosti ob prisotnosti Mozartove glasbe. Prvič so o njem poročali znanstveniki Kalifornijske Univerze, Irvine, leta 1993. Celoten koncept temelji na preizkušanju trionskega modela organizacije korteksa. Glasba je v tem primeru le posrednik za vpogled v delovanje višjih kognitivnih funkcij. Mozartova glasba je bila v raziskovalne namene izbrana na podlagi predpostavke, da je omenjani skladatelj že pri štirih letih uporabljal inherentni repertoar prostorsko-časovih vzorcev v korteksu, saj je začel skladati že v zgodnjem otroštvu. Mozartov učinek se nanaša na dva različna fenomena, po eni strani gre za kratkotrajno povečanje prostorskih sposobnosti ob poslušanju Mozartove glasbe ter po drugi strani za dolgotrajni učinek formalnega glasbenega izobraževanja na delovanje višjih kognitivnih funkcij. Kaže se v pomembnem izboljšanju rezultatov reševanja prostorskih testov, povečani EEG koherenci, povečanih korelacijah nevrofiziološke aktivnosti temporalnih in levo frontalnih področij, v povečanem prostorsko časovnem sklepanju pri predšolskih otrocih po nekajmesečnem učenju klavirja, v izboljšanem učenju orientacije v labirintu pri podganah, v spremembah v amplitudi alfa ritma in povečani interhemisferični koherenci, v spremembah v moči in koherenci EEG-ja, posebno v desnem temporalnem področju ter v pomembnem upadu epileptiformne aktivnosti ter v povečanem kratkoročnem prostorsko časovnem sklepanju pri Alzheimerjevih bolnikih.