Proaktivna in defenzivna samoregulacija pri učenju

Povzetek

Čeprav raziskave samoregulacije najdemo na različnih interdisciplinarnih področjih in v različnih teorijah, bi lahko samoregulacija postala ključen integracijski pojem na različnih področjih psihologije - v klinični, pedagoški in organizacijski psihologiji. Ta članek se osredotoča na samoregulacijo znotraj pedagoškega okvira, na koncept samoregulacije učenja. Sodobne raziskave samoregulacijskega učenja kažejo, da moramo področji kognicije in motivacije integrirati v koherenten samoregulacijski model. Predstavljena sta dva modela, ki integrirata kognitivne in motivacijske procese pri samoregulaciji: model Pintricha in sodelavk (npr. Garcia in Pintrich, 1994) ter šestkomponentni model samoregulacijskega učenja M. Boekaerts (1997). Ta dva modela sta bila uporabljena kot izhodišče za oblikovanje novih parsimoničnih organizacijskih konstruktov in modela, ki razvršča samoregulacijske komponente v proaktivne in defenzivne samoregulacijske vzorce. Prispevek se zaključi s predstavitvijo uporabne vrednosti modela in odprtih vprašanj, ki se nanašajo na nadaljnje raziskave, povezane z neuspešnostjo samoregulacije (t. i. depresivni vzorec samoregulacije).