Samouresničujoča se prerokba: pojav in implikacije

Povzetek

Namen članka je predvsem predstavitev pojava samouresničujoče se prerokbe, pa tudi razmislek o možnostih njegove konstruktivne uporabe oziroma preprečevanja njegovih negativnih učinkov. Pojav je najprej predstavljen zgodovinsko: od prve opredelitve s strani Mertona, preko Rostenthalove klasične študije o učinku pričakovanj učiteljev na razvoj inteligentnosti pri učencih, ki je raziskovanje pojava samouresničujoče se prerokbe vpeljala v socialno psihologijo, do analize ekstremnosti tako pozitivnih kot negativnih odzivov nanjo. Sledi pregled sodobnih študij v zvezi z vprašanjem samega obstoja pojava; njegove velikosti, praktične pomembnosti in razširjenosti. Opisana sta tudi Rosenthalov model desetih puščic in njegova štirifaktorska teorija, ki skupaj razlagata dejavnike in mehanizem samouresničujoče se prerokbe. Predstavitev je dopolnjena z razmislekom o kulturno-zgodovinskem in paradigmatskem kontekstu kot pomembnem dejavniku razširjenosti in pomena preučevanja samouresničujoče se prerokbe. Članek se zaključi z razmislekom o možnostih zmanjšanja pogostosti pojava oziroma njegovih negativnih učikov, pri čemer je izpostavljen pomen zavedanja, tako v smislu zavedanja samega obstoja pojava kot razumevanja njegovega delovanja.